Dan sem zemlji rodovitni na razpolago. Vdihujem ta svet, spoznavam svoj čas in zmago jutrišnjega dne ... Jaz, zapozneli ptič, pozdravljam ljudi dobre volje. Po širnem svetu, ki mu prisluškujem že mnogo let, naj potuje moje sporočilo in se oplemeniteno vrača v domače gnezdišče ljubezni.
Od tebe k meni teče reka življenja. Od mene k vam sega moja misel, zaobjeta v konglomerat hrepenenj. Svet, ki je rodil moje goreče srce, ga ponuja minljivemu času v uporabo in obrabo. Skozi bolečine in uganke, skozi odgovornost in moč, radostno gradim realne in virtualne svetove, ki jih ponujam v vsej svoji intimi - tudi samemu sebi...
Razprava o sleherniku - I.del.
Leonard Rubins se v svojem sporočilu ne sprašuje, ali razpolaga s koristno informacijo za svet, ki bi ga tako rad po svoje predrugačil. Njegova stvaritev kaže slehernikove radosti v možnih svetovih in ne stremi prvenstveno po uspehu. Rubins je ustvaril to in videl, da je dobro.
A realnost tega sveta Rubinsu še ni podaril poguma do samega sebe, zato si ga mora umišljati. Kljub temu živi le tisto, kar hoče iz njega samo po sebi. Zakaj je potem Rubinsu včasih tako težko? Mar je že postal srečen in osmišljen, pa se tega še ne zaveda? In naivno čaka čudežnega dogodka, ki ga bo nekoč predrugačil in odrešil bremena - biti - nekdo drug? Mar ne ve, da je čudež že to, da je v življenje poklican. Ali mar Rubins meni, da je vsakdan, ki ga živi le osnutek za nekaj intenzivnejšega in bolj prostranega? Mogoče je to njegova edina zabloda.
Ugotovitev, da je Rubins premalo deležen v "usodi" sveta ni dovolj. Svoje pozunanjeno duhovno hrepenenje živi skozi sporočila v slikah. V njih neizpolnjeno govori o prepoznih ali prezgodnjih zgodbah in sebe rad poimenuje; tovariš Nevključeni, gospod Jutri ali Darko Prepozni, ... Ali zato ne govori v svojih besedah ob pravem času, ne razpre svojih rok svetu, ki nemo čaka njegov preporod?
A Rubins tudi ve, da obstaja rešitev - možnost za drugačnost in spremembo vsega, kar je sivo in mlačno. Nihče, kdor je svoboden, ni obsojen na bivanjske nazore svojih očetov. Rubins ve, da ob koncu dni ne bo rekel: "Životaril sem," temveč "Živel sem!" Pogumno opušča simbole osebnih prepričanj in arhetipov naroda, ki mu pripada.
Nevednost je največji slehernikov greh in rešitev išče v spoznanju. Verovanje je dobro, a ne zadostuje. Besede so dobre, a Rubinsa ne poučijo o ničemer!
Da bi posedoval pravo spoznanje, hrepeni po svojem osebnem doživetju. Verjame, da mu rešitev pred namišljenimi ideologijami ponuja edino, samozavedujoča se izkušnja. Spoznanje, kot resnično jamstvo, da odkrije svet v njegovi ambivalentni enotnosti.
Rubins se zaveda, da mogoče ne bo odrešen, a tudi ne preklet. Verjame, da ne bo, kot slehernik, izgubljen nekje v nedokončanem.
Prijatelji in prijateljice, vabljeni torej v moj svet in kmalu nasvidenje.