| Leonard Rubins - Razprava o Gorskem duhu |
Rubinsovi vzporedni skupinski projekti, izvedeni v sodelovanju z sorodno mislečimi, ali pa v skupinskih projektih mednarodnih razstav, ki konceptualno sovpadajo v manifestacijo projektov v okvirjih produkcije Mountain Ghost (dalje MG). Poglavitna vsebina slik je v ekološko - etničnih vprašanjih, katerih rezultat je konstrukt, brez avtentičnih izkustvenih vsebin.
MG je že davno spregledal prozaičnost tega časa, se prevzgojil v globalnega ekologa, ki svoje aktivnosti izvršuje mentalno, obračunava lokalno in nima namena škodovati nikomur. Čeprav vzgibov za upor ne manjka, konstruira svoje projekte s pomočjo samosvoje lestvice vrednot. Tu je najprej zemlja in zrak, nato voda in ogenj, šele potem so tu konstrukti sveta - produkti pridobitniških miselnih tokov. Često besen si želi imeti glas groma, ko opazuje kratkovidno početje slehernikov, med katere se prišteva tudi sam. Raje se zateka v samoto gorskih vrhov ali globin gozdov, kjer si zdravi mnoge praske in brusi zobe.MG ni nikoli ustvaril statične podobe svoje identitete. Često pa se pojavlja kot kompromisni ustvarjalec, deluje sicer družbeno kritično, a takoj zbeži v svoj revir - svet, kjer je solidno suveren. Tu blodi naokoli, zalezuje samotne disciplinirane misli in kuje smele načrte, ki prvenstveno najbolj plašijo njega samega. Pogosteje se tudi izogiba živeti vsak dan, kot se ta sam v rutini ponuja.
|
| Jaz, Gorski Duh, se podim naokrog, svet pod mojimi nogami razkriva nemir. Z drevesa splahutal je krokar čez log. A nikjer ni gazele ne srne, ki so ljubezen moja. Ko bi le katera na pot mi prišla! Vzel bi si jo. Na svetu ni še nič lepšega zame. Z to lepotico bi bil dober na vso moč. Nežno zaril bi svoje zobe v mlado meso, se slasti bi napil. Nato bi samotno tulil v dolgo noč. Ah, kaj zame res ni nobene poti k tistemu, kar dela življenje še malo lepó. Dlaka mi že krepko sivi in tudi vid je upešan, moja ljuba že dolgo brez mene bolje živi. In zdaj se podim naokoli in srne pogrešam, sanjam o gazelah in blodim. Slišim, kako mrzel veter v temni noči buči. In brat moj, kadar ozrem se na pusto pokrajino moje minljivosti, mi pri srcu hudó je, ko z svojo Dušo k vragu in bogu hitim. |