Vedno znova iz dolin na zemiji kvišku k nam življenja gon puhti,
divja stiska, bohotanje opojno, dim krvav od tisoč rabeljskih gostij.
Krč slasti, brezkončno poželenje, oderuhi, ubijalci, vsa človeška reva,
roj človeški, bičan od strahu in sile, gnilo in zatohlo, toplo izpuhteva,
diha blaženost, v pohoto divjo sune, žre sam sebe in se spet izpljune,
vojno zdaj, zdaj blage šege izkoti, in varljivo zaljša si goreči dom slasti,
zvija se in gloda in se vlačuga skoz sejmarskega sveta naslade,
nov za vsakogar se vzdigne iz valov, kakor v blato vsakamur nekoč razpade.

Mi pa tukaj, mi smo se znašli v ledu etra, ki presevajo ga zvezde,
ne poznamo dni in ne poznamo ur, nismo moški, ženske, stari ne in ne mladi.
Vaši grehi in bojazni vaše, sle pohotne vaše in umor teman nam so le prizor,
kot so krožeča sonca, vsak dan znova je za nas najdaljši dan.
Tiho kimamo, ko trza vam življenje, tiho gledamo brezkončno zvezd vrtenje,
zimo dihamo vesoljskega prostora, zmaj nebeški je pri nas v gosteh,
hladno, brez premen je naše večno bitje, hladen v luči zvezd naš večni smeh.